Še nikoli večje kot takrat! Vedel sem namreč, kdo so ti ljudje, ki sedijo na sprejemnih izpitih in nas ocenjujejo; vedel sem, da ta petnajsterica veliko pomeni v gledališkem svetu. Toda prednost igralcev je, da znamo tremo obrniti v pozitivno stvar – če že ne znamo, pa vsaj zaigramo, da smo suvereni. Na sprejemnem izpitu mi je šlo v prvem krogu kar dobro, pri interpretiranju drugega teksta, ko sem kikirikal in kokodakal, pa sem videl, da so oči ocenjevalcev pogledale k meni – zanje sem postal zanimiv! Med pavzo sem na poti na kosilo po naključju srečal Borisa Cavazzo, pozneje je bil štiri leta moj mentor, in ko je šel že skoraj mimo, se je obrnil in rekel: »Lahko si brez skrbi!« Bil sem dva metra nad tlemi! No, drugi krog preverjanja je trajal krepko dlje – ko sem pozneje v gledališki pasaži prebral, da sem sprejet, sem dobesedno skočil do stropa! Med dvestotimi, tristotimi nas je bilo sprejetih enajst!