Ko se človek rodi, je tujek – svet ni prilagojen njemu, on pa ne svetu. Sreča staršev ob rojstvu otroka je zgolj načelen, priučen in patetičen, toda učinkovit evolucijski mehanizem, ki nam pomaga premagovati otrokovo tujost za svet in tujost sveta za otroka samega. To ni lahko. Ni lahko naenkrat zaživeti s tujkom, čigar edini argument obstoja in tvoje pozornosti je to, da ti pripada na milost in nemilost. Star si dvaindvajset, triintrideset, štiriinštirideset let, kolikorkoli že, navajen si na ta svet, sprijaznil si se z njim, se mu upiral, se mu vdajal, ga oblikoval po lastni shemi ali se mu kameleonsko prilagajal, skratka, vzel si ga svojega, ker je po naključju pač edini. Nakar pride to neverjetno malo bitje in ti dá vedeti, da je ta svet sovražen in da si ti poklican, da ga ukrojiš po njegovi meri.