Vzemimo na primer tradicionalne medije, v prvi vrsti tisk, ki prav po šolsko odslikavajo vso nemoč iskalcev rešitve. Lastniki od Kopra do Maribora si na vse kriplje prizadevajo za njihovo in (svoje) preživetje natanko s tistimi ukrepi, ki so krizo generirali ali pa jo dodatno zaostrujejo. Bolj kot je jasno, da je odvisnost od političnih in ekonomskih centrov moči na dolgi rok smrt za kredibilnost tiska in posledično za naklado, bolj se petani in šroti oprijemajo prav te strupene bilke. Ker jim kratkoročno omogoča, da jim ni treba ven iz sistema – sistema moči, (pre)velikih dobičkov, sončenja v navideznem prestižu. In bolj kot je jasno, da bodo v boju z »novimi« mediji lahko preživeli le tisti »stari« mediji, ki bodo ljudem ponudili vsebine, ki jih ti resnično potrebujejo za življenje, ne za zapolnjevanje časa, bolj novinarje z vsemi sredstvi silijo v produkcijo poceni, instant novinarskih izdelkov. Ker so novinarji le še »stroškovna mesta«, so upravam vse ljubši tisti med njimi, ki »znajo« svet pokrivati iz pisarne in »raziskovati« tako in toliko, da lahko vsak dan priobčijo članek, še raje dva. Misel, da mora novinar videti, da bi lahko razumel, in razumeti, da bi lahko videl, je za slovenske časopisne upravnike, vsaj za tiste, ki jo razumejo – nočna mora. Ker stane. Avtonomija je zato samo še fraza. Ki se je niti voziti ne da, kljub avtu v imenu (jah, pa še porsche ni). Enemu od slovenskih časopisnih mogotcev – tistemu, ki vozi porscha –, se je zato, naveličanemu urednikov z idejami, zazdelo, da mora novinarsko sodrgo ukrotiti z več nadzora. Od odgovornega urednika je inovativno zahteval, da da urednikom v podpis pogodbe, po katerih njihov mandat ne bo vezan na njegovega, petletnega. Če boste pridni, če ne boste preveč trošili in če boste pripravili svoje podrejene, da bodo delali bolje za manj denarja, boste po enem letu morda še ostali uredniki, o tem pa bom seveda odločal jaz, po svojih merilih, se je glasila motivacijska formula, ki naj bi izvlekla časopis(e) iz krize. Popoln nadzor nad novinarji in uredniki je seveda prav tisti nadzor, ki je v preteklosti naredil iz medijev oprode drugih centrov moči in državljansko novinarstvo povzdignil v upoštevanja vrednega konkurenta, čeprav mu manjka prav tisto, kar je načelno kvaliteta novinarstva – zaupanje konzumentov. Takšen nadzor lahko zato privede samo do (samo)kastracije novinarstva, niti po naključju pa do presežka tistih idej, ki bi mu vrnile dostojanstvo in moč. Tudi na trgu.