Po njegovem mnenju niso bile le sledi obuval amatersko obdelane in izvedeničene, ampak so bile slabo zavarovane že na samem kraju zločina. Napisal je, da je zelo presenečen, da v tem času ni bilo mogoče najti nobenega drugega dokaza, kot so te sledi, in da so, denimo, preiskovalci najpomembnejšo sled, ki je bila zamavčena, slikali v tako slabih pogojih, da je bila na eni fotografiji še komaj vidna. Čudil se je tudi njihovi napaki, ki so jo storili glede dokumentov, ki so padli iz trezorja. Če na kraju zločina padejo na tla kakšni listi, je po njegovem logično sklepanje, da je zločinec nanje stopil z nogo, da je torej treba na njih najprej iskati odtise obuval in ne prstnih odtisov, kot so to storili naši preiskovalci in s tem po mnenju prof. Margota storili veliko škodo. Dokumente so namreč zato kemično obdelali in s tem morda uničili zelo dobre sledi. Ko so na njih iskali prstne odtise, pa so odtise obuval, okoli katerih se zdaj dviga toliko prahu, našli zgolj po naključju.