Še do pred nekaj leti je to veljalo tudi za ZDA intelektualci so znali francosko, snobi so jedli polže. Te dni pa so svetovni mediji poročali o hudi neprijetnosti za Kerryjevo kandidaturo: ima sorodnike v Franciji. Pri tem preobratu v percepciji neke kulture ali jezika ne gre za velike revolucije ne za počasnejše družbene procese, ki postopoma spreminjajo vrednote, v tem primeru je datum zelo enostavno določiti. Od 11. septembra naprej je omemba Francije v Ameriki enaka psovki, in najboljše bordojce se zliva v kanal. Francija je namreč javno zaradi protivojne drže, v ozadju pa seveda zaradi svojih interesov na Srednjem vzhodu (neprijetnih podatkov o njihovih prijateljskih povezavah s Sadamom Huseinom v času embarga noče in noče biti konec), nasprotovala napadu na Irak, ki naj bi po Bushevih besedah zagotovil Ameriki varnost. Kerry menda ne upa priznati, da zna francosko in da ima o, gorje na kvadrat! na nasprotni atlantski obali tudi bratranca. V Kennedyjevem času bi mu ta sled svetovljanstva prinesla zmago, zdaj, v času globalnega provincializma, je sramota. Bush ima s Saudijci skrajno sporne ekonomsko-politične vezi, a to je pravi ništrc proti dejstvu, da je Kerryjeva mama del otroštva jedla znamenite bretonske palačinke. Bush je zelo odločen v trditvi, da druge države ne bodo odločale o ameriških volitvah. Kar drži. O volitvah vse manj odločajo države ali volilci in vse bolj skupinice posameznikov: ali bogati sponzorji svojih kandidatov ali pa teroristi, tako kot v Španiji. Te dni se je zdelo, da pravzaprav ves svet čaka, kaj bo svetoval Bin Laden. Ki je ne-prave rase in ne-prave vere, prekletež. A po nekem čudnem naključju v pravem času na ključnem kraju.