Kljub vsemu se vendarle ni mogoče znebiti občutka, da se je Chichén Itzá uvrstil na seznam čudes predvsem zato, ker je že itak ena najbolj znanih in že vrsto let najbolj obiskanih arheoloških lokalitet Mehike. To seveda zato, ker so se sistematične raziskave začele že pred osemdesetimi leti, zaradi česar so mnoge stavbe že izkopane in restavrirane. Največje in najbolj znano svetišče je Kukulcánova piramida, imenovana tudi El Castillo, a to še zdaleč ni največji tempelj, pa tudi ne umetniško najbolj dovršena stavba, kar so jih kdaj zgradili Maji. Kljub temu je bil prav ta objekt nemara najbolj »kriv« za vključitev Chichén Itzája med sedem novih čudes. Ob vsakem pomladnem enakonočju se na obsežnem trgu, ki obkroža piramido, zbere množica obiskovalcev, ki pridejo občudovat zanimivo igro svetlobe in sence: ko sonce zahaja, se zaradi stopničaste oblike piramide in njene orientacije na zahodni balustradi severnega stopnišča pojavijo osvetljeni trikotniki, ki zaradi kamnitih kačjih glav ob vznožju stopnišča dajejo vtis, da se po njem spušča kača. Toda popularnost tega dogodka nima korenin v arheološko ali zgodovinsko izpričanih dejstvih, marveč bolj v nazorih današnjih ezoterikov: trume modernih ekvinokcijskih romarjev se zgrinjajo ne le v Chichén Itzá, temveč tudi na mnoga druga arheološka najdišča v Mehiki, da se napolnijo s skrivnostno energijo, ki jo sveti kraji prednikov menda prav ob pomladnem enakonočju posebno močno izžarevajo. Malokdo ve, da je »spuščajočo se kačo« na Kukulcánovi piramidi mogoče opazovati ne le ob enakonočju, temveč tudi nekaj dni prej in kasneje. Prav tako se nihče ne obremenjuje z dejstvom, da gre prav lahko za naključje: ker je to edini tak primer, fenomen svetlobe in sence mogoče sploh ni bil vključen v načrte graditeljev.