Zdi se mi torej, da sredina psihodrama ni noben sramoten eksces, ampak bolj ilustracija, ki nam publiki pokaže, kako je za uspeh v sodobnem športu pogosto treba zastaviti in izkoristiti vse v sebi, pa naj gre za družinske emocije ali otroške travme. In ni naključje, da v glavnem samo ljudje, ki se znajo tako radikalno angažirati, zares dosegajo vrhunske uspehe. In imajo občasno tudi vrhunske zdrse in težave, kar je logično ob dejstvu, da so pripravljeni za svoje cilje brezkompromisno pokuriti in zastaviti vsako svojo psihično rezervo in samozaščitniško distanco. To je pač logika sodobnega uspeha, ki ni nobena naravna, lahkotna igra, ampak povsem umetno, inkubatorsko stanje, ki bi ga s stališča nekakšne izgubljene naravnosti mirno razglasili za patologijo.