»Leta 1993 sem potoval z vlakom po Indiji. Tako je naneslo čisto po naključju, ker je oče ostal brez denarja na Šrilanki, jaz pa sem moral poskrbeti, da je do njega prišel prispevek sponzorjev. Pa sem si vzel čas in še malo potoval. Tisti mesec je bil super, imel sem se čudovito in potoval sem z vlaki. Tako sem nekega dne izstopil v majhnem kraju, imena se sploh ne spominjam, da počakam zvezo za naprej. Ampak tam ni prav točnega voznega reda. Železničarji so tisti dan sploh vzeli bolj lahkotno, skočili z vlaka in vrgli partijo kart na peronu. In medtem ko sem čakal, da se premaknemo, sem postal žejen. Zagledal sem neko pipo, a je nisem znal odpreti. Bil je grozno čuden patent, ki ga nisem razumel. Tako sem obupal in sedel na peronu. Ne spominjam se več dobro, ali sem sam želel piti vodo, ker drugače pijem le ustekleničeno, morda sem se hotel le osvežiti ali pa sem koga opazoval,« je začel stopnjevati vznemirljivost popotne zgodbe režiser Igor Šterk, ki je prvič in najbolj resno opozoril nase s filmom Ekspres, ekspres, ki se dogaja predvsem na vlaku. To leto osvaja slovenske in tudi evropske (film so odkupili na Nizozemskem, v Nemčiji, na Češkem) obiskovalce kinov s celovečercem Ljubljana. Doslej si ga je ogledalo več kot deset tisoč Slovencev.