Opisani dogodek pred filmsko palačo je seveda naključje, ki je premajhno za veliko simboliko (tudi štiriinpetdesetletni Kosslick je v bistvu neznanec), toda že dolgo je jasno, da potrebuje berlinski festival nov veter, ki ne bo več pihal ne z Zahoda ne z bližnjega Vzhoda, ampak bo prinašal korporativni vonj globalne kinematografije. In čeprav novi direktor v svojih inavguracijskih nastopih ponavlja, da ni potrebe po radikalni spremembi festivalskega koncepta, s čimer se je načeloma mogoče strinjati, v tem ni treba videti kaj več kot vljudnostno gesto do polstoletne festivalske tradicije. Če je Berlinale doslej igral na udobno karto blokovske razdeljenosti Evrope, bo poslej igral na karto enotnega sveta, v katerem bo združena Nemčija hotela biti prva med enakimi.