Usodno srečanje se je zgodilo, kot pravi Domen Marinčič, ki ta čas živi v bližini Münchna, pri osmih letih in po naključju, ko je doma poslušal Händlov orgelski koncert. Vzeti v roke lok in z njim drseti po strunah (violončela) se mu je zazdelo imenitno - če se zdaj ozira nazaj, je bil to edini pravi čas. Po njegovem razmišljanju zmore glasbilo lepo nagovarjati le tisti, ki je z njim spregovoril že kot otrok. »Tudi jaz bi rad igral Chopina, a ga ne bom verjetno nikoli,« čeravno se je v srednji glasbeni šoli poleg violončela učil tudi klavirja in pozneje v Nemčiji ob violi da gamba študiral še čembalo in se v njem izpopolnjeval.