Če je bilo nekatere ameriške superzvezdnike treba prepričevati, naj domoljubno žrtvujejo poletje za igranje v reprezentanci, pa tega že vrsto let ni treba početi s španskimi košarkarji, ki so se v finalu močno približali novi senzacionalni zmagi proti ZDA. To kaže na to, da ni krivo samo vodstvo naše zveze, ampak si kritike zaslužijo tudi slovenski košarkarji, seveda z izjemo tistih, ki se reprezentanci vselej odzovejo, in tistih, ki tega ne morejo zaradi (resničnih) poškodb. Izgovori drugih so večinoma privlečeni za lase, obsegajo pa že skoraj nadrealistični spekter: eden ni pripravljen igrati kot drugi organizator, saj je dokazal (kdaj, komu, kje in kako, ne pove), da je dovolj dober za prvega »playa«; drugi nima sklenjene pogodbe; tretji jo je ravno sklenil; četrtemu reprezentančno udeležbo odsvetuje oče; peti ima komunikacijski mrk s selektorjem; šesti je užaljen, ker naj bi mu nekoč nagajala zveza; sedmi se poškoduje zaradi jeze na svoje dekle... In to v državi, ki ima neprimerno manjšo bazo košarkarjev kot Španija, ki brez mobilizacije prav vsega potenciala zagotovo ne bi postala svetovni prvak, zaradi nesrečnega spleta okoliščin evropski podprvak, nato pa še olimpijski podprvak. Kljub izjemnemu kadru so na njihovi zvezi vedeli, da ne gre ničesar prepuščati naključju, zato so bili pripravljeni sprejeti tudi tako neverjetno potezo, da so kljub prvemu mestu na SP na Japonskem in »samo« drugemu na domačem EP zamenjali selektorja Pepuja Hernandeza in na reprezentančno klop pred OI pripeljali Aita Garcio Rennesesa. Najboljše igralce posamezne države mora voditi tudi najboljši trener: 61-letnemu Aitu je selektorski položaj prineslo devet naslovov španskega in en evropskega prvaka. Tudi tukaj je primerjava z zadnjim slovenskim selektorjem, ki se z naslovom prvaka (še) ne more pohvaliti, namerna.