Nasprotje med strokovnjakoma je zares tako veliko, da se sprehaja po meji verjetnega. Ferguson na klopi rdečih vragov sedi že 22. sezono zapored, medtem ko je Grant na klop londonskih modrih presenetljivo sedel lanskega septembra, ko je odpoved dobil sloviti Portugalec Jose Mourinho. Škot je v eni najmočnejših in najbolj izenačenih klubskih konkurenc na svetu osvojil sanjskih deset naslovov angleškega prvaka, pet pokalov FA, dva ligaška pokala in šest angleških superpokalov, Izraelec pa lovorik iz tako imenitnih okolij sploh nima, ampak je osvojil štiri naslove izraelskega prvaka in temu dodal pet pokalnih naslovov v svoji domovini. To pa še ni vse. Trener Manchester Uniteda je bil seveda zelo uspešen - res je, ne tako uspešen, kot bi si želeli navijači, a vendarle - tudi na mednarodni sceni, saj je po enkrat slavil v ligi prvakov, pokalu pokalnih zmagovalcev in evropskem superpokalu, uspelo pa mu je tudi postati svetovni klubski prvak. In Grant? Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je mož, ki je k Chelseaju prišel kot športni direktor in nato na klop sedel bolj kot ne po naključju, tudi na mednarodni sceni popolni devičnik in s tem le še povečuje svoj velikanski zaostanek za trinajst let starejšim (Ferguson je star 66 let) trenerskim kolegom. Pri tem pa je zanimivo, da popolno nasprotje nista le življenjepisa nocojšnjih nasprotnikov, ampak tudi njuni prihodnosti. Medtem ko je Fergusonova ne glede na razplet današnjega dvoboja jasna, da bolj ne bi mogla biti, je Grantova ne glede na razplet finalne tekme do podobne mere nejasna. Kaj ne bi bila, ko pa vase zaprti in dolgočasni Izraelec ni navezal potrebnega stika z navijači in bo pri njih nepriljubljen ostal tudi v primeru zmage, ob tem pa ima velike težave tudi v slačilnici, kjer nima potrebne avtoritete. Pravzaprav ga podpira le lastnik kluba Roman Abramovič, a to je pomembna podpora in v primeru naslova evropskega prvaka bi bržkone postala še močnejša.