In kdo torej določa kriterije? Enega od kriterijev vsekakor določajo gledalci, ki si v skladu z uspešnostjo ogledajo tekme ali pa ne. Časi, ko smo zaradi Anje Zavadlav, Nuše Tome, Metke Jerman, pozneje Mateje Svet, Nataše Bokal, Urške Hrovat, Špele Pretnar, Tine Maze in še mnogih drugih drli na tekme in zahtevali zmage, so minili. Tedaj so bili rezultati slabši od petnajstega mesta že neuspeh, uvrstitve med prvih deset in zmage so se vrstile. Svet se je čudil, kako tako majhen narod vzgoji toliko dobrih smučark in smučarjev. Najprej se je govorilo o posameznicah, potem o generaciji, ki naj bi bila neponovljiva, nadalje pa, da smo Slovenci pač naravni talenti in lahko tudi v prihodnje pričakujemo uspehe. Temelj tem uspehom in kriterije so takrat postavljali trenerji. Navijači in mediji pa smo jih sprejeli. Danes kriterije še vedno določajo trenerji. O zmagah ni ne duha ne sluha, navijače pa naj bi zadovoljile že uvrstitve v finalno, to je v drugo vožnjo. Že skoraj desetletje reprezentance vodijo eni in isti ljudje, rezultati pa se slabšajo iz leta v leto, tudi kriteriji se temu primerno nižajo. Kriterije nižajo ljudje, ki vodijo reprezentance, in mediji jih, hočeš nočeš, sprejemajo, saj jim drugega ne preostane. Seveda pa teh kriterijev ne sprejemamo navijači in sorazmerno temu se je zmanjšal obisk tekmovanj. Da sta mladost in neizkušenost tekmovalk krivi za rezultatsko inflacijo, je slabo opravičilo za stanje, kakršno je. Če naša tekmovalka doseže enega prvih časov vožnje, pomeni, da nekaj že mora znati in je potencial, ki ga je treba izkoristiti in ji pomagati do tega, da vse znanje pokaže v vsaki ali pa vsaj v večini voženj. Ali pa so dobre vožnje morda zgolj naključje? In če so naključje, pomeni, da nihče v ekipi reprezentance ne ve, kaj je prav in kaj narobe, sicer ne verjamem, da bi se pustili vlačiti po zobeh. Tako se zdi, da kriterije določajo trenerji, saj potenciali smučark očitno niso jasni.