Problem je v tem, da svet ni varnejši. Ko je Bush februarja in marca 2003 zaradi sporov z večino zaveznikov mimo Organizacije združenih narodov hitel v vojno v Iraku, se je vedelo, da se bo o tem, kdo je imel prav, odločalo predvsem na podlagi razpleta iraške zgodbe. Danes je odgovor znan. Bush je slavil zmago 1. maja, ko je razglasil konec večjih bojev. Nato je kljub zmagi v največji bitki vojno začel izgubljati. Vendar je Bush še minuli mesec pred generalno skupščino OZN razlagal, da je Irak zgodba o uspehu, medtem ko število ameriških žrtev iz meseca v mesec narašča, prav tako tudi število iraških žrtev, število ugrabitev, obglavljenj in bombnih napadov. Takšno trmoglavo vztrajanje se morda delu volilcev lahko zdi izraz potrebne odločnosti. A je hkrati skrb zbujajoče, kajti problema ni mogoče reševati, če ga ne vidiš. In še huje: če si trdno prepričan o svojem prav, boš verjetno še enkrat ravnal enako, kajne? Zato ni naključje, da prav Iran in Severna Koreja v ameriškem predvolilnem času rožljata s svojimi raketami in razvojem jedrskega orožja. Z Irakom imata namreč skupno to, da ju je Bush uvrstil med trojico osi zla in sta zato na vrhu spiska, da postaneta naslednja napaka, ki to ni.