Vrnimo se k Domicijanovi zgodbi. Denimo, da je njen nauk ta, da so absolutni vladarji svojo moč ohranjali na najbolj sprevržene načine, z grozovitim ustrahovanjem in paraliziranjem podrejenih. Toda ali govorimo o starem Rimu? Ali pa o vseh časih? Vzemimo primer slovenskega direktorja, ki obubožanim in brezpravnim delavcem zagrozi, da se bodo morali zadovoljiti z mezdami azijskih delavcev. Ta naš cesar na večerjo sicer ne povabi senatorjev kot njegov vzornik, ampak kar sužnje-delavce. Kot glavno jed jim postreže neizplačane plače, kot darilo na dom pa obet najmračnejše perspektive kitajskega pomanjkanja. Je groza, ki jo naganja v kosti nemočnim, negotovost eksistence, s katero jih pita leta in leta, bistveno manjša od senatorske, njegova sla po moči pa kaj manjša od cesarjeve? Je samo lokalni lopov? Že mogoče, toda kot pravi Canetti, ne sme nas zmesti, da v resnici nikoli ni dosegel monstruozne pozicije, po kateri je koprnel. So jo pa drugi. Uspeh je, kot vedno, odvisen izključno od naključij. Vsako veliko ime v zgodovini bi lahko zamenjale stotine drugih posameznikov. Tako nadarjenost kot hudobija sta med ljudmi široko razširjena. (...) Natančno raziskovanje moči mora uspeh kot kriterij pustiti ob strani. (...) Analiza njegovega primera lahko postane pomembnejša od analize Hitlerja in Napoleona in človeštvu osvetli njegovo prekletstvo in njegove gospodarje.