A da ne bo pomote: za bledo predstavo niso krivi le igralci, ki so v svojih klubih potisnjeni na stranski tir. Zlasti v uvodnih dvajsetih minutah so razočarali vsi. Zgodil se je kolektivni »blackout«, razpad sistema. Težko se je spomniti, kdaj je bila naša reprezentanca tako razbita. Fantje so agresivnost očitno pustili v slačilnici, bili so zmedeni, napake so se vrstile druga za drugo. Preprosto niso bili pri stvari. Pristop je bil obupen. Grdo je bilo videti, kako so gostje zagospodarili na igrišču. »Dišalo« je po katastrofi ali če hočete sramoti, toda sredi prvega dela so se Robi Koren in soigralci vendarle nekoliko zbrali. Postali so enakovreden tekmec, žogo so uspeli zadrževati v svoji posesti in, kar je najpomembnejše, z znižanjem zaostanka so se vrnili med žive. Če bi Mirnes Šišiš zadel z bele točke, bi bil nadaljnji potek tekme bržkone precej drugačen. Morda bi celo slavili, kar bi hkrati najbrž pomenilo, da bi mnoge slabosti preprosto pometli pod preprogo, to pa niti po naključju ne bi bilo dobro. Poleg tega, da smo dosegli tri gole, je pozitivna ugotovitev po dvoboju pod Kalvarijo še ta, da so slovenski reprezentanti pokazali pravšnji karakter. Obupali niso niti po rezultatu 1:4, toda kljub vsemu so ostale zlasti skrbi. Tekma ni dosegla namena v tolikšni meri, kot bi si želeli, za nasprotnike velja nasprotno. Igralci Bosne in Hercegovine so si okrepili samozavest, Vedadu Ibiševiću se je odprlo tudi v reprezentančnem dresu, Ćiro je slavil na stoti tekmi v selektorski vlogi... Upajmo, da bomo že po februarskem dvoboju tudi mi imeli toliko razlogov za zadovoljstvo.