Primoža Kozmusa poznam že kar nekaj časa. Tudi na poti v Peking sva si na letalu izmenjala nekaj besed in bolj po naključju sva se dan po zlati medalji srečala v mednarodnem televizijskem središču, ko je prihajal kot poseben gost na slovenski radio. Ob vsakem srečanju sem občudoval njegovo samozavest. Po tem, kar je v zahvalah na najrazličnejših sprejemih povedal slovenski javnosti, ga še dodatno spoštujem. Verjamem, da je povedal, kar je čutil in kar se mu je v vsakdanjem življenju dogajajo. Brez diplomacije, iz duše, srca in glave. Še enkrat je povedal podobno, kot je pred njim govoril naš veliki veslaški šampion Iztok Čop. In najbrž je še veliko takih, ki bi, če bi bili nosilci olimpijskih medalj in si s tem pridobili pravico opozoriti javnost, povedali enako ali podobno. Jaz njihova sporočila razumem kot oceno stanja v slovenskem športu. Ne samo to, da se nikdar resno javno v parlamentu nismo pogovarjali o športu, športni politiki ali statusu športnika. Še več, šport je očitno ozka domena odborov in ministrstva, ki se mora - meni je to popolnoma jasno in razumljivo - bolj in več ukvarjati z objektivno resnejšim področjem, to je šolstvo.