Tisti redki tujci, ki si izberejo to deželo za svoj popotniški cilj, za vožnjo po Sahari najamejo vodnika, medtem ko smo mi to pustolovščino opravili sami in preživeli. Kljub odličnemu kopilotu Damijanu in dvema satelitskima navigacijskima napravama (GPS) smo se namreč kar nekajkrat vrteli na mestu, ne da bi vedeli, ne kod ne kam. Veter v hipu zabriše sledi avtomobilskih gum v pesku, ki so se po njem prebijale pred teboj, cest ni, kažipotov prav tako ne, zato je potovanje od obmejnega Noadhibouja do mavretanskega glavnega mesta Nouakchott res prava pustolovščina. Ko sonce zaide, je treba vožnjo prekiniti, sicer izgubljencev še puščavske lisice ne bi našle, najbolj adrenalinskih pa je zadnjih 150 kilometrov pred prestolnico. Do nje je mogoče priti le po morju, vendar ne z ladjo, ker teh ni, marveč z avtom. Ker se sipine končajo v morju, je treba počakati na oseko in nato po plaži (en par gum drsi po vodi, drugi po pesku) pohiteti proti cilju. Dokaz, da so nekateri hiteli prepočasi in jih je na poti zalotila plima, so številna okostja avtomobilske pločevine, tudi avtobusa, ki so ob naraslem morju za večno obtičala v pesku, kajti vlečna služba je ena od mnogih, ki jih v Mavretaniji še ne poznajo.