Zgodba o Muli Ismailu se začne z njegovo prestolnico Meknesom. Zleknil se je bil med sama rodovitna žitna polja, med nasade vinske trte in med oljčne gaje in v daljavi je z obzidij stare medine lepo videti zajetno gorovje Srednjega Atlasa. Od tod do obalnega Rabata na zahodu je še kakšno uro in pol vožnje. Bližje je do Fesa na vzhodu, v eni uri ste tam. Oba, Fes in Meknes, sta nekdanji prestolnici Maroka, imperialni mesti, le da je Fes kakih šestkrat ali sedemkrat večji od Meknesa. Pravzaprav je Meknes s svojimi 200.000 prebivalci v primerjavi s Fesom ljubka podeželska stvarca, kjer je staro, tisočletno medino z nekaj zbranosti mogoče obvladati tudi brez najetega vodnika. Poleg tega so najeti vodniki sorazmerno dragi. Če se že odločite, da se nočete vsaj enkrat izgubiti, je zato po maroških medinah pametneje prenašati lokalno mularijo, ki se bo tako ali tako nalepila na vas, brž ko bo zavohala turista. Vsi ti grozdi otrok, ki se ves dan potikajo po prastarih uličicah, z drobižem od turistov neredko preživljajo ali vsaj pomembno pomagajo preživeti družino. Delo v mestih je redka dobrina, stopnja brezposelnosti pa visoka.