Njegova pomočnica je z napetostjo čakala. S stavkom "družina v naši državi je" je matičar prenehal. Pozabil je, kaj je. Vprašal je pomočnico, toda tudi ona se ni spomnila. Da bi si spodbudila spomin, je ugriznila v piškot s predhodne poroke. Tudi to ni pomagalo. Namesto tega se ji je piškot zaletel v grlu. Rdečo v obraz in cepetajočo z nogami so jo odstranili iz dvorane. Na srečo je duhovnik, ki ga je povabil oče, in ki je prišepetaval matičarju tudi sam, pobožno, zaključil z "osnovna celica družbe, amen". Med tem časom sem jaz nepremično stal, z roko na zadrgi. Priča je delal barvne posnetke. Ko je želel zamenjati film, je ugotovil, da filma v aparatu sploh ni bilo. Nato je oče priključil kasetnik, glasba ni zaigrala, potem ga je udaril s pestjo, ga stresel in ponovno vtaknil v vtičnico, nič se ni slišalo. Pozabil je pritisniti na play. Tega se je spomnil šele doma, pritisnil na gumb ter si ob tem obrisal solzo in zbrisal tudi celo kaseto, saj je obenem pritisnil tudi gumb za presnemavanje. To sem predvideval, zato sem prinesel še drugi, malo bolj izrabljen kasetnik z motorčkom, ki je delal nepredvidljivo, toda kljub vsemu je delal. Pomignil sem nekemu Marianinemu bratrancu, ki je stvar nemudoma spravil v tek, bil je Philips, ena izmed prvih serij. Rahlo je odmevala Poročna koračnica, s hitrostjo, veliko hitrejšo od običajne. Kretnje vseh prisotnih so postale vročične. Stopila sva dva koraka naprej in se s tremo podpisala v matično knjigo. Mariana se je pomotoma podpisala z dekliškim priimkom. Ko sem bil na vrsti jaz, mi je pisalo padlo iz roke, tast pa ga je pohodil. Sledilo je deljenje bombonov in kozarcev šampanjca. Matičar je na dušek spil dva in se začel smejati. V mislih sem izračunal, dva krat štirinajst porok je osemindvajset kozarcev. Bil je pijan kot klada. Opotekel se je po pisarni in se v zadnjem trenutku poskušal oprijeti botrine obleke. Botra se je razjezila in mu svojim letom navkljub raztrgala opasnico. Sledila so prerekanja okrog bombonov. "Zakaj je meni dal samo enega in takega brez čokolade, tisti v rumenem pa kar tri?" se je zaslišal nek glas. "Vesela bodi, jaz nisem dobila nobenega," se je pritožila druga. To je bil kot nek znak. Začeli so se prerivati, vreščati in obmetavati z bomboni. Eden me je zadel naravnost v oko. Ne morem reči, ali je bil slasten, zagotovo pa je bil trd. Ko so se ljudje pomirili in mi je tast obljubil nov kemični svinčnik, čez dve leti, smo šli na občinsko dvorišče. Tam smo naredili še nekaj fotografij. Napravil jih je uradni fotograf, z velikim črnim aparatom, ki se ni zdel pravi, posebej zato, ker se ni pokadil dim. Vseeno je počilo. Starejši ljudje iz obeh družin so se ustrašili, še posebej tisti, ki so stali v prvi vrsti. Nasmihali smo se, stali kot pribiti, zmrzovali, bilo je hudo mrzlo. Fotograf je zahteval gromozansko vsoto, ki sem jo sam zaslužil v treh mesecih, rekoč, da nam jih da uokvirjene. Kljub temu da je bil poklicni fotograf, eden izmed posnetkov ni bil preveč posrečen, ker je v trenutku, ko je zavpil "ptičica" nekdo pričel stresati preproge na bližnjem travniku in so zato vsi gledali v tisto smer. Nek otrok, ki je nosil na glavi dve vetrnici iz papirja, je poplesaval pred nami in padel v majhno jamo, za katero nihče ni vedel čemu služi. Ker se je zapletel v neko žico, smo ga le s težavo izvlekli iz nje, umazali smo se z apnom in, prepričan sem, tudi z drekom, na srečo zmrznjenim. Ko je bil otrok rešen iz jame, je začel na ves glas kričati in njegove vetrnice so začele delovati. Pojavila se je njegova uglajena mati in začela preklinjati naše mame in zakonsko zvezo. Na hitro smo se poslovili, sledilo je ponovno poljubljanje, eni so se s sovraštvom na skrivaj ščipali, ker so se spomnili na bombone in ostale reči, in odšli na ulico, da bi najeli taksi. To pot smo imeli srečo.