Kot sem že zapisal, je za majhne narode običajno, da sovražijo spremembe, kajti te jih lahko uničijo. Hkrati pa narodi pod tujo oblastjo zelo veliko jamrajo, da okupator slučajno ne bi mislil, kako uživajo namesto garajo – kombinacija obojega je zmedla marsikaterega slovenskega reformatorja. Mislil je, da ljudstvo resnično trpi in si želi sprememb! Kje pa, nikoli! Stavke pri nas niso boji za spremembe, marveč za ohranjanje nepremičnosti. Najeti svetovalci pišejo strateške študije le zato, da potem najamemo naslednje svetovalce in se s tem izognemo izvedbi. Vsaka reforma mora že vsebovati obljubo, da ne bo uresničena. Tole seveda zveni kot bebav stavek, a spomnite se Gurs-a in popisovanja nepremičnin. Po njihovi oceni naj bi prva faza stala 4,75 milijona evrov, brali pa smo zelo različne ocene dodatnih stroškov, skupaj tudi 16 milijonov. Kakorkoli, pomislite, kaj je bil udaren slogan projekta: "Ničesar ne bomo spremenili! Obdavčitev bo enaka!" Zastavil bom za Slovenijo čisto nepojmljivo vprašanje, primite se za stol: "Zakaj pa naj bi vam dali težke milijone davkoplačevalskega denarja, če se ne bo nič spremenilo?" Država, v kateri lahko drag projekt poženemo le z obljubo, da bo vse isto, kot če ga ne bi pognali, se očitno prav paranoično boji sprememb.