S taščami ni lahko, s snahami pa tudi ne, zato slovita Gabi, žena priznanega glasbenega umetnika Arsena Dedića in mati cenjenega džezovskega pianista ter skladatelja Matija, svojega navdušenja nad sinovo izbiro ne skriva. »Vsaka mati želi svojemu otroku vse najboljše, zato sem Matijeve punce spoštovala, jih sprejela kot on. Kar nekaj jih je šlo skozi našo hišo, toda vedela sem, da nobena od njih ni prava. Ko je prag našega doma prestopila Marina, sem vedela, da je prava, in prav ona je danes Matijeva žena, s katero imata otroka.« Matija je prej živel v najetem stanovanju, za katero je plačeval visoko stanarino, ko pa si je osnoval družino, so vsi njuni najbližji združili moči in jima kupili stanovanje. »Celo jaz sem v teh letih vzela kredit, pomagali pa so tudi Marinini starši,« pravi Gabi, ki občutke prvih trenutkov zavedanja, da je postala babica, opisuje kot fantastične. Zanjo je bil to eden najlepših dogodkov v življenju. »Najlepše je seveda, ko mati rodi svojega otroka,« se razneži, »ravno tako pa je lepo postati babica. Z Arsenom sva zelo srečna, ker imava tako sladko, ljubko, prijazno vnukinjo, ki ima v sebi toliko različnih genov naše in Marinine družine.« Dostikrat na malo dojenčico Lu (kmalu bo dopolnila leto dni) popazi prav ona, kar se ji zdi nekaj najbolj normalnega. Prave babice morajo biti take. Prave babice znajo pomagati mladim staršem, se igrati z vnuki, jim kaj dobrega skuhati. Tudi Marinina mama je dobra babica, a za malo Lu nima prav dosti časa, saj je pri šestinštiridesetih letih le deset dni pred Marino rodila četrto hčerko - Marinino sestro in Luino teto Saro.