Žalostno, vendar tudi res. Tako rekoč edina stvar, ki že več kot dve desetletji druži tri celjske plesne pedagoge in njihove mlade plesalce, je ta, da se praktično od nekdaj ukvarjajo z enakimi problemi. Tako Harlekinova šola kot Plesni forum in Studio za ples Celje kljub svojim številnim uspehom in nagradam domujejo in delujejo v najetih prostorih s prav nič prijaznimi najemninami, ob minimalni občasni podpori občine in države pa se praktično v celoti financirajo iz relativno nizkih šolnin, ki jih plačujejo starši plesalcev. Kljub dejstvu, da se pri njih šola lepo število celjskih otrok, ki kasneje neredko zaidejo na profesionalna plesna pota doma in po svetu, se sponzorji in donatorji njihovim pedagogom vedno bolj vztrajno izmikajo, pritisk posebne vrste pa v zadnjem času predstavlja tudi grozeča matura, ki mladim plesalcem v vsakem pogledu pobira ogromno energije. V kakšno veliko pomoč ali spodbudo niso plesnim skupinam niti mediji, ki vse preredko opozarjajo na njihove številne probleme. In vendar je Celje s svojo več kot dvajsetletno plesno tradicijo prav gotovo svojevrsten fenomen!