Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledeč napotkom iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje nato s sodbo 5. 9. 2002 tožbeni zahtevek (oba) v celoti zavrnilo. Glede primarno uveljavljanega zahtevka je ugotovilo, da je bil skupni poslovni namen posojilojemalcev in tožnika pridobitev finančnih sredstev za načrtovano skupno poslovno dejavnost in da zato sklenjena posojilna pogodba s prvo toženko nikakor ni bila navidezna, medtem ko po tožniku zatrjevano dejstvo o neizpolnitvi pogodbene obveznosti prve toženke kot posojilodajalke ne bi moglo v nobenem primeru privesti do uporabe ničnostne sankcije. Glede podredno uveljavljanega zahtevka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tretji toženec res prekoračil pooblastilo tožnika, da je bilo to prvi toženki znano oziroma moglo biti znano in da bi tožnik bil v zavezi le, če bi naknadno odobril prekoračitev pooblastila, vendar tega ni storil. Kljub temu je sodišče prve stopnje tudi ta zahtevek zavrnilo, potem ko ga je ocenilo še z vidika zlorabe pravic, do katere naj bi prišlo s strani tožnika, ker pravnega posla ni odobril, s čimer je kršil temeljni načeli obligacijskega prava kot sta vestnost in poštenje ter prepoved zlorabe pravic, saj tožnik zaradi najetja posojila pri fizični osebi ni bil v konkretnem primeru v slabšem položaju v primerjavi s tistim, ko bi bilo posojilo najeto pri banki.