Čeprav ob torkih na tamkajšnji občini ni uradnih ur, so si pred tednom dni domačini tam nenehno podajali kljuko. Nihče jih ni spraševal, po kaj so prišli. Blatni in premočeni od poskusov, da bi čim prej pospravili uničeno in popravili vsaj tisto, kar se popraviti da, so molče izpolnjevali obrazce za prijavo škode. Prijave so zbirali do minulega petka, a zdaj bo trajalo, da se bo sestala posebna vladna komisija, ki jih bo obravnavala in odločila, ali bo izplačala odškodnine in če jih bo, do kdaj. A kmetje so se že od nekdaj vajeni zanašati predvsem nase, zato si – vsaj dokler ne bo beseda meso postala, na obljube ne upajo računati. A prav državna pomoč bo ključnega pomena za usodo hmeljarstva v Savinjski dolini. Nepredstavljivo veliko denarja bo namreč potrebnega, da bodo lahko znova postavili žičnice na uničenih hmeljiščih. A to morajo nujno narediti najpozneje do pomladi, drugače bo ob letošnji izgubljena tudi naslednja letina. Narava namreč ne čaka, z dobavitelji so podpisane dolgoročne pogodbe. Veliko hmeljarjev ima zato, da lahko vlagajo v izjemno drago proizvodnjo hmelja, najeta posojila. Pa tudi jesti je treba vsak dan.