Konec leta 1991, v katerem se je Slovenija politično osamosvojila od nekdanje Jugoslavije, je po podatkih Narodne banke Jugoslavije (NBJ) celoten jugoslovanski dolgoročni dolg znašal 15,1 milijarde dolarjev. Od tega je 12 milijard dolarjev mogoče razdeliti po nekdanjih jugoslovanskih republikah, saj so končni porabniki najetih posojil v njih znani. Gre za t. i. razdeljene (alocirane) dolgove. Porabnik posojil, zaradi katerih je nastalo preostalih 3,1 milijarde dolarjev dolga, je bila federacija, zato je ostal ta dolg nerazdeljen (nealociran). V razdeljenih 12 milijardah dolarjev dolga je bil po takratnih izračunih NBJ slovenski delež 1,79 milijarde dolarjev, po podatkih Banke Slovenije pa 1,76 milijarde dolarjev. Gre za posojila, ki so bila porabljena na ozemlju Slovenije, zato je naša država ta dolg priznala za svoj že ob osamosvojitvi in po letu 1991 tudi redno poravnavala obveznosti. Kljub temu se je od leta 1991 do konca lanskega leta slovenski dolg do tujine povečal za več kot milijardo dolarjev. Z 1,76 milijarde dolarjev je narasel na 2,9 milijarde dolarjev. S sprejetjem zakona o prevzemu slovenskega dela dolga do komercialnih bank iz sporazuma NFA prejšnji teden pa se je skupni zunanji dolg povečal še za 334 milijonov dolarjev in zdaj znaša 3,3 milijarde dolarjev. Tako je v petih letih samostojnosti Slovenija skorajda podvojila dolg do tujih finančnih upnikov.