"Šele dolgo po tem, ko so zaradi svojih pridobitniških interesov in ob pomoči načrtne genocidne politike pripadniki enega ali več narodov iztrebili neki drug narod - na primer Indijance - se najdejo posamezniki, ki v opravičilo zatrjujejo, 'da jim je žal', da se je to zgodilo. Ljudstvo Nube, ki sem ga zaradi njegovega načina življenja imenoval 'čisti ljudje', pa - spet zaradi enakih koristi drugega naroda - izginjajo zdaj, pred našimi očmi. Razen redkih izjem jim nihče noče pomagati. Nubam so še naprej najboljši prijatelji skale, orjaška dreveda, gorske sapice in oblaki. Naj nam zanje ne bo žal nekoč v prihodnosti, naj se problema iztrebljanja narodov ne spomnimo šele takrat, ko se bo nekdo jutri lotil z obličja sveta izbrisati nas. Ozavestimo se zdaj in jim skušajmo pomagati, da se bodo ohranili taki, kot so. Pomagajmo jim, da se razvijajo naprej tako kot si to sami želijo in izbirajo. Ohranimo ta stari narod, ki živi še prvinsko, še s pohlepom in grabežljivostjo nepokvarjeno 'civilizacijsko' življenje, odrezan od sveta v gorah afriškega Sudana," pravi popotnik Tomo Križnar, ki se je lani poleti spet odpravil med Nube. Tokrat k njim ni šel le kot popotnik, navdušil je tudi Staneta Kerina, direktorja ljubljanskega škofijskega Karitasa, ter skupaj še s petimi člani italijanske prostovoljne organizacije za pomoč Afriki Amani z najetim letalom pristal v težko dostopnih gorah in jim dostavil nekaj nujno potrebne pomoči. Ta je bila sicer glede na njihove potrebe razmeroma skromna, a jim je po prepričanju članov odprave pomenila predvsem veliko moralno oporo in jim dala vedeti, da njihov boj za preživetje ni 'popolnoma pozabljen od sveta'.