Šla sva nazaj v najeto hišo, ki jo težko pregreješ v teh januarskih dneh. Burja se je okrepila. Bilo je pod ničlo. Kljub temu sem si pripravil dve palici in v trdi temi odšel prav tja h kormoranu. Bilo je nekoliko za vetrom in računal sem s kakim ugorjem ali zablodelo orado, picem, šargom… Na eno palico sem montiral kolikortoliko svežo sardelo, na drugo lovko lignja. Nad menoj jasno, skoraj kovinsko nebo, na morju pred mano znosna mareta, ledena burja, ki pa jo je hrbet manjšega otočka nasproti le nekoliko ukrotil. Ptič je sedl na kolu in je bil negiben. Če bi ga pri dnevni svetlobi ne videl v živo, bi mislil, da je nekdo naredil kip. Niti glave ni premaknil. Če je Pero rekel, da je čudaški, se je meni zdel ignorantski.. Z ničemer ni pokazal, da ga motim, kaj šele veselim. Vrgel sem trnka v vodo, roke zabil globoko v žepe, obžaloval, da so valovi tako divji, da ni mogoče loviti lignjev, zlasti ko se je pokazala luna… V malokateri hiši je svetila luč, človeka ni bilo ne videti ne slišati, le ptič, veter in jaz. In vedno večja lunina svetloba in mraz.