Tri mesece po Oscarjevi aretaciji, 11. julija 1895, je v najeti hiši v ulici Okley v londonskem okrožju Chelsea na svet prijokala mala Dorothy Lerne Wilde. Radodarni stric Oscar ji je iz svoje zaporniške celice namenil 50 funtov, vsoto, ki je ata Willie ni bil sposoben prihraniti, rojenice pa ji poleg literarnega daru v zibelko žal niso položile prav nič vzpodbudnega; že njeno najzgodnejše otroštvo je bilo zaznamovano z brezdomstvom. Lily se je sicer razveselila hčerke in njene osupljive podobnosti z Oscarjem, vendar pa sta potem starša devetmesečno Dolly pustila kar samo z negovalko in se s pojasnilom, da je punčka hudo bolna, potepla v neznano. Dolly sta spet vzela k sebi šele čez dve leti, ko pa je dopolnila štiri leta, je neodgovorni Willie umrl. Lilly je deklico pustila v podeželskem samostanu, tam pa je zanjo skrbela njena sestra Mary Doran. Odrasla Dolly ni nikoli govorila o svojem travmatičnem otroštvu, izbranemu občinstvu v salonih pa je po navadi razkrila le svoje nenavadno početje, ki pove vse o njeni čustveni premraženosti ... jedla je namreč sladkorne kocke, ki jih je prej pomočila v mamin parfum. Lily se je potem vnovič poročila, tokrat s prevajalcem Alexandrom Teixierom Mattosom, ki je občudoval pastorkino bistrost, vendar pa poznejši dogodki pričajo o tem, da je nova družina Dolly utesnjevala. Leta 1914 se je namreč v Londonu pridružila pogumnim najstnicam, voznicam rešilcev, ki so se odpravljale na fronto v Francijo, materi pa je pred odhodom utegnila poslati le kratko brzojavko. Pariz jo je kmalu po prihodu povsem prevzel; mesto je navkljub strašljivemu ozračju vojne še vedno izžarevalo svobodo in navdih v umetnosti in v seksualnosti. Ameriški in angleški pisatelji so zasedli ozke ulice in cenene hotele na Montparnassu, francoski slikarji in pesniki pa so živahno razpravljali v kavarnah Montmartra. Dolly se je, omamljena od te dražljive svobode, tudi sama prepustila strastem sapfičnega seksa in takoj zaživela v skladu sama s sabo, kot lezbijka. V obdobju belle epoque je bilo namreč eksperimentiranje s spolno identiteto zelo popularno, srečneži pa takrat tudi niso poznali sedanjega omejenega predalčkanja in delitve ljudi glede na spolno usmerjenost. Viri te blagodejne svobode tičijo v Napoleonovem zakoniku, v katerem homoseksualnost ni prepovedana in kazniva, ustvarjalec kodeksa, ki je bil tudi sam gej, pa je pustil morebitne 'sporne' zadeve 'neurejene'. Povsem drugače pa je bilo na Otoku, kjer so homoseksualnost prepovedali in preganjali, kar je trpko občutila celotna družina Wilde, ti zakoni pa so veljali samo za moško homoseksualnost; kraljica Viktorija si namreč ni mogla predstavljati ljubezni dveh žensk in čeprav jih po zakonu ni bilo moč preganjati, so bile sapfične ženske zaznamovane s socialno stigmo. Pariz je bil torej za sapfične Američanke in Angležinje prav takšna obljubljena dežela kot otok Lesbos za mlade Grkinje pred 2500 leti. Dolly si je na Montparnassu še s štirimi dekleti delila poceni stanovanje s stekleno streho. Ob večerih so trepetale ob pogledu na nemške bombnike, ki so neusmiljeno sejali smrt, in potem neustrašno reševale in prevažale ranjence. V tem času je doživela tudi svoje prvo bliskovito razmerje, in to s svojo pajdašico, sedemnajstletno Joe Carstair. Nevarnost, ki jima je v rešilcu poganjala adrenalin po žilah, je netila njuno strast tudi v postelji. Joe je povedala, da je Dolly odločilno vplivala na njeno življenje in da jo je naučila razmišljati, dekleti pa sta se občasno srečevali in razhajali vse do Dollyjine prezgodnje smrti. Konec prve svetovne vojne je nabrita Dolly pričakala v temno modri poročniški uniformi, vse svoje življenje pa je potem uživala v vrtoglavem divjanju z izposojenimi avtomobili in prav nikoli ji ni prišlo na misel, da bi si kupila svojega. Leta 1922 je umrla mama Lily in ji zapustila skromno premoženje, Dolly pa je bila po tem tudi uradno sirota. Vlogo njenega zaščitnika je prevzel družinski prijatelj, umetnostni zgodovinar Tancret Borenius, ki jo je vpeljal v elitne umetniške kroge, toplo družinsko razpoloženje pa ji je pričarala tudi družina Harris: s Honey Harris jo je družilo brezspolno prijateljstvo, njena mati, lady Cara Harris, pa je leta 1937 posnela film Treasons Bargain, v katerem je Dolly odigrala tri stranske vloge. Dvajseta leta minulega stoletja je preživela vihravo in družabno; nenehno se je potepala in blestela v različnih družabnih krogih, njeno ime pa so v svoje znamenite knjige gostov zapisovali tudi največji imenitneži. Svoje druženje z različnimi ljudmi je tako spretno usklajevala, da je bil pozneje marsikdo osupel, ko je zvedel, da je očarljiva navihanka zasvojena s heroinom. Leta 1925 se je za kratek čas erotično zapletla z znamenito rusko igralko Allo Nazimovo, dve leti pozneje pa je v Parizu srečala svojo usodno ljubezen ... 28. junija jo je spremenljivo vreme tako zelo navdihnilo, da se je podala na potep. Pritegnil jo je kip porogljivega Voltaira ob reki Seini na koncu ozke ulice, potem pa je kmalu opazila zanimivo hišo na koncu dvorišča ulice Jacob, le lučaj od hotela, v katerem je umrl stric Oscar. Zvedavo se je približala hiši s številko 20, v kateri je živela razvpita ameriška bogatašinja Natalie Clifford Barney, ustanoviteljica in voditeljica znamenitega Pariškega literarnega salona in 'papežinja lezbijk'. Istega dne, popoldne ob petih, je služkinja Berthe Cleyrergue v salonu postregla s čajem in se zazrla v prelepo, bledo temnolasko, ki je povsem uročila gostiteljico Natalie. Dolly je osvajala z izvrstnimi monologi, ki jih je sem in tja začinila z iskrivimi epigrami. Osupla Natalie je tokrat ostala brez besed in Dolly se je takoj preselila k njej. Postala je njena 'druga najljubša ljubica' in pomembna ustvarjalka v njenem prevratnem literarnem salonu, ki je bil res edinstven v celotni Evropi: zasnovan je bil kot družbena skupina, ki je delovala po principu solidarnosti; članice so namreč spletle med sabo trdne vezi na podlagi prijateljstva, ljubezni, seksa in umetnosti. Solidarnost je vključevala tudi denar, s sistemom 'davkov' in prostovoljnih prispevkov pa so bogate pomagale revnim. Znotraj širše skupine je delovalo ožje jedro, skupina lezbičnih pisateljic in umetnic, ki jo je Dolly poimenovala Vitezinje Nataliejine okrogle mize, v to prestižno skupino pa so se lahko vključile le 'aristokratinje duha' z umetniškimi darovi, s plodovito domišljijo, in, nenazadnje, morale so biti čedne in privlačne. Pariški literarni salon je deloval več kot šestdeset let, zaslovel pa je zaradi znamenitih javnih petkovih večerov, na katere so redno vabile tudi moške. Gostile so skoraj vse znamenite modernistične pisatelje, leta 1928 pa so izdale satirično brošuro Ladies Almanack???...Zakaj k na koncu?????) in z njo odgovorile Proustu, ki jih je v svoji Kroniki primerjal z mračnjaško Gomoro.