Tisti aprilski dopoldan mi ni zmanjkalo samo navdiha, važno je povedati, da mi je zmanjkalo tudi hrane. Kako lepo včasih zazveni preprosta beseda: makaroni. Ali pa špageti, vino, sir, človek vendar ne živi samo od stavkov. Najeto hišo sem skrbno zaklenil za sabo in - ne vem, zakaj - priprl polkne, kakor da se ne nameravam prav kmalu vrniti. Pet minut zatem sem pri Ratečah čez prazni mejni prehod zapeljal na italijansko stran. Še zmeraj je deževalo, pomislil sem, razločno se spomnim: kam se pravzaprav steka vsa ta voda? Zdaj peljem visoko zgoraj po neki alpski dolini, brisalci odrivajo curke dežja s šipe, globoko spodaj pa se v močnih podvodnih tokovih zlivajo vodovja iz ene votline v drugo, ves čas nekam navzdol, v nižje ležeče predele, v reke in morja, ta so daleč v nižjih predelih sveta. Okrog poldruge ure sem v Trbižu nakupil tolikšno količino hrane, da bi z njo mogel vzdržati kakšne tri tedne. Ne vem, ali zaradi strahu pred poplavami ali pa zaradi upanja, da se bo angel vseeno vrnil in potem od pritiska novih in novih besedil sploh ne bom utegnil zapustiti hiše. Malo zatem, nekaj pred drugo uro, ko sem hotel odpeljati nazaj, sem ugotovil, da nimam denarnice. Naglo sem se vrnil v trgovino in se zazrl v mlado prodajalko v beli halji, ki je sedela ob blagajni kakor nekakšen njen sestavni del, prsti robota in par oči, utripajočih signalnih lučk. Vprašal sem, ali je ta moj predmet nemara pri njej. Samo za hip je razmišljala. Vašo denarnico, je rekla, so odnesli ljudje, ki vas poznajo. Tekli so za vami. Nisem opazil, da bi kdo tekel za mano. Torej so vas okradli, je rekla, zgodi se. Torej me je zapustil tudi oni angel varuh, ki je blizu zato, da varuje dokumente in denarje. To zares ni bil več prav lahek dan. Bil je dan, ko je v vodni ujmi zmanjkalo sončne svetlobe, navdiha, makaronov, voda je kot usoda odplavila stavke z zaslona, nazadnje je hotela še denarnico. Najbolje bo, je rekla mlada prodajalka, da stvar prijavite karabinjerjem. Zdaj pa imaš svoje makarone, sem pomislil, imaš tudi dogodek, pisatelj, vlačil se boš po policijskih postajah. Vprašali te bojo, ali si nekaznovan, zmeraj to vprašajo. Pomislil sem, da bom moral nekaj odgovarjati italijanskim karabinjerjem, pomislil sem tudi, da medtem neki ljudje pravkar z mojo kreditno kartico kupujejo otroški voziček, najbrž kaj večjega, betonski mešalec. Zdelo se mi je, da je praznina še bolj votla kakor v dopoldanskih urah, ko sem sedel za računalnikom.