V Ženevi nimam nobenega prijatelja ali prijateljice, ki bi tam stalno živela v kakšnem stanovanju, zato so moji tedni tolmačenja v Odboru za človekove pravice ECOSOC (začetnice, ki v enem od jezikov, ki jih govorim, zvenijo, kot da bi bile prevod neke čisto nesmiselne stvari, »nogavica odmeva«) minili v drobceni, opremljeni in najeti garsonjeri in brez večjega razvedrila od popoldanskega sprehajanja po praznem mestu, obiskovanja kinodvoran s podnaslovi v treh jezikih, tuintam večerje s sodelavci ali očetovimi starimi prijatelji (ki je očitno spoznaval ljudi na vseh svojih potovanjih) in gledanja televizije, zmeraj in povsod gledanja televizije, samo tega se nikoli ne manjka. Če je bilo osem tednov New Yorka znosnih in celo prijetnih in napetih zaradi Bertine (kot sem povedal, jo zmeraj nejasno pogrešam in zanjo mesece hranim novice) bližine in njenih zgodb, so bili tedni v Ženevi nekaj skrajno turobnega. Saj ne da bi me kdaj delo preveč zanimalo, a v tistem mestu in pozimi je postajalo zame neznosno, kajti pri delu ni najmučnejše delo samo na sebi, marveč to, da vemo, kaj nas ob odhodu čaka ali ne čaka, pa čeprav se vse zoži na brskanje po poštnem predalu. Nič in nihče me ni čakal, kratek telefonski pogovor z Luiso in njeni bolj ali manj ljubezenski stavki so mi pomagali le toliko, da nisem preveč, ampak le nekaj ur trpel za nespečnostjo. Nato improvizirana večerja, največkrat v garsonjeri, ki je potem smrdela po tistem, kar sem pojedel, kuhinja v istem prostoru kot postelja. Po dvajsetih in po petintridesetih dneh bivanja me je Luisa prišla obiskat ob obeh podaljšanih koncih tedna (vsakokrat štiri noči), v resnici ni bilo smiselno, niti da je čakala na konec tedna niti da je prišla za tako kratek čas, saj ni imela nobene obveznosti, ki je ne bi bilo mogoče prestaviti na kasnejši čas, niti nikakršnega urnika. A bilo je, kot da bi predvidevala, da bom kmalu tudi jaz opustil to sezonsko delo, ki od nas zahteva potovanja in predolga bivanja zunaj naših držav, in bi se ji zdelo pomembnejše pomembnejše, kot pa da bi me spremljala pri tem, kar je bilo že obsojeno na izginotje, pri že minulem pripraviti in negovati ozemlje trajnega, kamor naj bi se slednjič vrnil in ostal. Bilo je, kot da bi ona že polno zaživela v svojem novem stanu in pokopala prejšnje življenje, sam pa bi bil, nasprotno, še zmeraj povezan s svojim samskim življenjem, ki sem ga nenaravno in neprimerno in nehote podaljševal; bilo je, kot da bi se ona poročila, jaz pa še ne, kot da bi ona čakala na vrnitev potepuškega moža, jaz pa, nasprotno, na datum svoje poroke, Luisa nameščena in njeno življenje spremenjeno, moje kadar sem bil zunaj še zmeraj enako življenju minulih let.