Po moževem končanem študiju sva se poročila, čeprav sem sama še študirala. Sprva sva bila zelo srečna, čeprav sva živela v najeti garsonjeri in nisva imela še ničesar. Mož je kmalu dobil priložnost za izpopolnjevanje v tujini, to naj bi trajalo dve leti. Čeprav sama nisem mogla z njim, ker sem bila proti koncu študija, sva se odločila, da gre in nama s tem zagotovi boljšo prihodnost. Težko sva se ločila, saj je šel daleč in sva vnaprej vedela, da se bova videla samo enkrat na leto. Sprva sva si vsak dan telefonirala tudi po trikrat, imela stike po računalniku, po nekaj mesecih pa je bil mož tako zaposlen, da sva se komaj slišala enkrat na dan, na e-pošto po ves dan nisem dobila odgovora. Ko je prišel pred mesecem dni domov na dopust, po enem letu, sem prav kmalu spoznala, da je drug človek, z mislimi nekje daleč. Čeprav je bil fizično navzoč, v njegovih objemih in nežnostih nisem čutila strasti, kakor je bilo prej. Spremenil se je, in to zelo. Predvsem pa me je začudilo, da se noče pogovarjati o najini prihodnosti. V tem času sem namreč izbrala nekaj hiš, ki bi jih skupaj pogledala in se potem odločila za nakup, pa me je zavrnil, da se nima časa ukvarjati s tem, naj se odločim sama. Res da mi je pustil denar, s katerim bi morda lahko kupila kakšno starejše dvosobno stanovanje, ne pa hiše, kot sva načrtovala. Saj tudi sama varčujem in ker sem dobila dobro službo, bi lahko vzela tudi posojilo v banki. Preden je odšel, sem imela občutek, da postaja nestrpen in si želi čim prej oditi. Prav hladno sva se poslovila, rekel mi je samo »potrpi še to leto, potem pa bova načrtovala, zdaj so moje misli drugje«. Kaj to pomeni, ne vem, in tudi ne vem, ali bova zdržala, med nama čutim prepad in ugašanje ljubezni. Mogoče je vzrok tudi to, da se nisva odločila za otroka, preden je odšel. Kaj mislite vi?