Naj je bil še tako utrujen, naj se mu je še tako mudilo, zmeraj je postal in si ogledal portirja, oblečenega v pompozno uniformo, generalsko okrašeno z domiselnimi čini, zlatimi vrvicami in našitki, ne docela v soglasju z umazanim hotelskim preddverjem. Čeprav je bil še tako zdelan, nikoli ni pozabil pogledati tudi proti gostilni 'Naše morje' natančno nasproti svoje hiše. Sodeč po imenu, po žalostno osamljeni, prašni preparirani rakovici v izložbi in bedno pobešenih, zapletenih mrežah, s katerimi so bili ne prav navdihnjeno okrašeni zamaščeni koti in stropi, je moral biti zanemarjeni lokal nekoč zdavnaj ribja restavracija. Toda zdaj je 'Naše morje' spominjalo le še na velik akvarij, prepoln tobačnega dima, kjer domuje trop stalnih gostov, ki sedijo ob presladkanih kavah in kozarčkih z 0,3 pelinkovca, se naslanjajo na komolce in molčijo ali pa žužnjajo večno iste zgodbe. Gostilno je bilo dobro videti tudi z okna Adamove najete garsonjere, toda od blizu so bili ljudje, ujeti v turobnem akvariju, kot zakleta bitja, ki so se kdove kdaj zapletla v tiste jalove mreže; bitja, ki se jih nihče ne veseli in jih nihče ne potrebuje, zato prebijejo tu dobršen del dneva in noči, ponavadi vse do usodne ure, ko objavijo fajrund. Od zunaj, s ceste, je hlastanje njihovih žalostno ukrivljenih ust spominjalo na oteženo dihanje ali nemi ribji govor.