V Wendersovem zadnjem filmu dva bančna roparja, lovec na glave in pisatelj zasledujejo Claire Tourneur (Solveig Dommartin), ta ob pomoči najetega detektiva zasleduje Sama Farberja (Williama Hurta), ta pa potuje od ene svetovne metropole do druge in s kamero, ki da slepim videti, snema podobe za svojo slepo mater. Film Potovanje na konec sveta (Bis Ans Ende Der Welt) se dogaja leta 1999, na prelomu stoletij, in Wendersova metafora prekletstva, ki ga sodobni zahodni civilizaciji prinaša obilje podob, je definitivno jasna. Leta 1999 bomo na računalniških zaslonih v kateremkoli trenutku mogli locirati katerokoli osebo, pogovarjali se bomo po telefonih s teve zasloni, pisma si bomo pisali s priročnimi kamerami z možnostjo neposrednega prenosa. Tudi slepim bo dano videti. Vendar. Ko se posamezne skupine te stripovske druščine zberejo tam, od koder nimajo kam, na koncu sveta, namreč v avstralski puščavi, kamor je Wenders od nekdaj hotel postaviti znanstveno fantastiko, tam stoji teza. Samova mati s pomočjo kamere in podob, ki jih prinaša sin, spregleda. In od preobilja podob umre. Ko se na elektronske naprave v podzemnem laboratoriju Samovega očeta priključita še Sam in Claire, se enaki usodi izogneta le po zaslugi dobrih prijateljev: avstralskega domorodca, ki je bil do teh stvari vseskozi skeptičen. In evropskega pisatelja, za katerega po definiciji velja isto. Inflacija podob. V imenu inflacije podob nas je v osemdesetih letih evropska intelektualna elita svarila pred televizijo. Kjer je bil takrat strah pred televizijo, bo leta 1999 strah pred smrtjo. Podobe ubijajo. Tako Wenders.