Recite v poljubni skupini ljudi zemljiška knjiga, in na vas se bo vsulo nekaj zgodb o križih in težavah, ki jih imajo ljudje z dokazovanjem lastništva svojih nepremičnin. Samo v krogu najožjih sodelavcev lahko takoj naštejem tri. Eden ima problem s parcelo svoje babice, ki je uradno še kar naprej lastnica, čeprav je pod rušo že štiri desetletja - ker je pač nekdo po zapuščinski razpravi dediče pozabil vpisati v zemljiško knjigo, zdaj pa, za zlomka, sodišče tega ne more storiti brez soglasja že omenjene (pokojne) babice. Drugi je podedoval parcelo bogu za hrbtom, ki je nihče ne mara, ker pa še ni vpisana v zemljiško knjigo, je moral najeti cenilca, da bo cenjeni državi lahko plačal nekaj drobiža za davek - sicer mu bodo uradniki s svojim birokratiziranjem spili kri. Tretja zgodba je moja lastna: najprej so v zemljiški knjigi potrebovali dve leti in pol, da so vpisali lastništvo zemljišča, na katerem stoji (delno) moja hiša, in potem so ga kljub zelo nazornim (pri notarju sestavljenim) navodilom vpisali povsem napačno; zdaj pa že poldrugo leto zaman čakam odziv na svojo pritožbo.