Pa sem šla. Sicer se mi ni kaj dosti sanjalo, kaj pomenijo "karmična transformacija, iskanje notranjega bisera, delo z namerami in prebujanje kundalinija", zato sem se prepustila modrosti višjih sil in se prijavila. Vse skupaj se je dogajalo v hiši z napisom Alfa center, v katero so vstopali malo smešni ljudje. Smrdelo je po kadilu, zvok tibetanskih zvončkov je že prav nabijal na ušesa, organizatorka, najbolj anemično bitje, kar sem jih kdaj videla, je lebdela v dolgi beli obleki in vsi so bili tako osladno umirjeni in prijazni, da sem se spraševala, kaj imajo za bregom (še več - bili so prav nagravžno srečni!), in kaj, za božjo voljo, mislijo početi z mano. Halo?! Enega Tibetanca še prebaviš, tukaj pa je bilo a la milijon očetovih klonov. Po drugi strani pa - globlje, kot sem bila, nisem mogla več pasti. In smo začeli. V belih nogavičkah smo sedeli na spalkah, vsak s svojim kristalom pred sabo, in se priklapljali na vir, karkoli je že to pomenilo. Potem smo malo poslušali cingljanje zvončkov, da bi se še bolj uglasili z božjo frekvenco, nato pa spregovorili. Vsak je moral povedati, zakaj je prišel in kaj bo počel tukaj. Super, samo meni se ni niti sanjalo, kaj mislim početi. Tako sem, po vseh drugih "čiščenjih karmičnih vozlov, delu na tretji čakri, čiščenju odnosov s starši in astralnih projekcijah" zamomljala samo, da bi rada delala na odnosih. Dobra vila (organizatorka) me je vprašala, če na katerem posebnem odnosu, in jaz sem s srcem v ustih izdahnila: "Partnerskem!"