Dano smo nahranili ... No, kar je uspela pogoltniti in ni izsmejala po mizi, medtem ko sem ji razlagala svojo štorijo. »Zdaj pa na lov za tvojim avtom!« reče. »Smer ..., « vprašujoče, pričakujoče me pogleda. »Kaj pa jaz vem?« »Vsaj približno veš, kje si bila?« Razmišljam. »Do danes bi pa že lahko razmislila! A te ni niti približno zanimalo!?« me začudeno pogleda. Vsa je pripravljena na akcijo. Stojim. Če bi zdaj pisala roman v tretji osebi, bi napisala: in butasto gleda. »Greva na kakšno pivo ali bambus ali oboje, da še malo razmislim,« rečem. Nič ne pripomni, ampak vem, da se strinja. Z bambusom se vedno strinja, razen če ravno ne bruha, pa še takrat bi bila sposobna reči: kar naroči, bom še malo prostora v želodčku naredila zanj, pa precej pridem. Nagravžno, ja. Kot kakšen star pijanček iz kakšnega »lokalnega bufetka« na periferiji. Me je že kar malo strah zanjo. Koliko bambusov je sposobna zliti vase! To njeno drobno telesce lahko predela neverjetne količine alkohola. Potencialna alkoholičarka je, če ni že kar alkoholičarka; nič ne vem, kje je meja med alkoholikom in potencialnim alkoholikom. Mogoče bi bilo pa dobro, da se o tem z njo enkrat pogovorim. Ampak dokler popivava skupaj, ji verjetno nimam pravice soliti pameti. Mogoče bi jo pa vsaj lahko prepričala, naj malo bolj počasi pije, da ne bi v času, ko jaz spijem en bambus, ona pogoltnila treh.