Naftna industrija je svoje zlate čase doživela v konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je proizvodnja dosegla 12,5 milijona sodov na dan. Pridobivanje nafte je pričelo upadati že pred razpadom Sovjetske zveze, dno pa je z manj kot šestimi milijoni sodov na dan doseglo v letih 1997 in 1998. Upad analitiki delno pojasnjujejo s hitrim izčrpavanjem najproduktivnejših naftnih polj v Zahodni Sibiriji, kje so v osemdesetih letih proizvajali največ, pozneje pa z zastarelo tehnologijo ni bilo več mogoče vzdrževati ravni proizvodnje. Morebiti še pomembnejši je kaos, ki je z razpadom sistema centralnega planiranja zajel naftni sektor in ga prepusti (divji) privatizaciji. V sredini devetdesetih let se je v ruski naftni dejavnosti konsolidiralo več naftnih podjetij (med njimi so nekatera ostala večinsko državna), ki so pritegnila tuje partnerje s sodobno tehnologijo, in po letu 1999 je pričela proizvodnja nafte naraščati.