V minulem desetletju je ameriško Ministrstvo za energetiko precej vlagalo v raziskovanje in patentiranje prav takšnih mikroorganizmov (ŽIT 1999/12, str. 70). Premuzic je pri iskanju primernih bakterij odigral najbolj pionirsko vlogo. »Naredili smo zbirko ekstremofilnih bakterij, ki živijo v ekstremnih razmerah po vsem svetu; začeli smo tudi že s spoznavanjem tega, česa vse so zmožne,« razlaga. Nekateri od njegovih »najboljših« mikroorganizmov prihajajo iz žveplastih okolij vulkanov (ŽIT 1998/7--8, str. 35) in vrelih blatnih jezer Nove Zelandije in Islandije. Izločajo encime, ki razgrajujejo kompleksne organske molekule, vključno z žveplovimi spojinami, enako kot želodčni sokovi razgrajujejo zaužito hrano. Postopek je dokaj preprost. »Biopredelava nafte v bistvu vključuje mešanje v vodi topnega katalizatorja -- tj. mikroorganizmov -- z zrakom in nafto,« razlaga Shong. Večina naftnih nahajališč je dobesedno preplavljena z vodo, ki bruha na površino skupaj z nafto. Dodati ji je treba le mikroorganizme in vse skupaj premešati. Del raziskovalnega programa Abhijeet Borola in kolegov v Državnem laboratoriju v Oak Ridgeu je bil razvoj elektrorazpršilnega reaktorja, ki omogoča boljši stik med surovo nafto, kisikom in mikroorganizmi. V reaktorju encimi, ki jih izločajo žveplojedi mikroorganizmi, kot je Thiobacillus thiooxidans, katalizirajo oksidacijski proces, ki izloča žveplove atome iz organskih sulfidnih spojin v nafti, kakršna je dibenzotiofen (DBT). Sulfidi se spremenijo v sulfatne soli, ki so vodotopne. Voda, sedaj polna z žveplom nasičenih mikroorganizmov, se ločuje od surove nafte in nafta z nizko vsebnostjo žvepla je pripravljena za rafiniranje.