Meja med Irakom in Iranom nikdar ni bila lahkotna tema. Še posebej ker rivalstvo med Irakom – nekdanjo Mezopotamijo, in Iranom – nekdanjo Perzijo, sega daleč v zgodovino. Konflikt je dobil nove dimenzije leta 1975, ko je Irak z Alžirskim sporazumom pristal, da Iranu (v zameno za to, da neha podpirati iraške Kurde) izroči 518 kvadratnih kilometrov ozemlja na meji med državama, bogatega z naftnimi nahajališči. A v naslednjih štirih letih so se politične razmere spremenile tako v Iraku kot Iranu. V Iraku se je do leta 1979 s pomočjo vojaške hunte povzpel na oblast Sadam Husein. Računajoč na anarhijo, ki naj bi po Homeinijevi islamski revoluciji vladala v Iranu, je 22. septembra 1980 ukazal letalske napade na sosedo. Ko sta se spopadli dve najpomembnejši svetovni proizvajalki nafte v 20. stoletju, je postal izbor strani dvorezen meč. Še posebej če je bilo treba izbirati med diktatorskim Sadamom in Homeinijevo teokracijo. Praktične, kot so vedno znale biti, so se ZDA odločile podpreti diktatorja, ki je bolj pripravljen na sklepanje dogovorov. In tako se je zgodilo, da se je – z nekaj izjemami – svet postavil na iraško stran. To je veljalo tako za ZDA kot za Sovjetsko zvezo pa tudi za večino pomembnejših muslimanskih držav, kot so Egipt, Pakistan in Savdska Arabija. Sadamova vojska je po zaslugi presenečenja v