Na tej tezi je zasnovana ena od razlag ameriške politike, ki je pripeljala do intervencije v Iraku. Nekateri ameriški strategi so prepričani, da morajo arabski svet, ki obsega 22 držav, v katerih živi kakih 280 milijonov ljudi, demokratizirati in ekonomsko razviti, ker je to dolgoročni varnostni problem vsega sveta. S tem se strinjam. Opraviti imamo z rastjo prebivalstva, ki je zavrto v razvoju zaradi lastnih nemodernih družb. Ali je bila ocena, da bo s spremembo režima v takšni državi stvari mogoče na hitro spremeniti, pravilna, pa ni težko presoditi. Irak je bil po tej tezi izbran zato, ker gre za relativno razvito sekularno državo, bogato z naravnimi viri, z relativno dobrim izobraževalnim sistemom, tudi diskriminacija žensk je precej manjša. Prevladala je ocena, da bo tako državo mogoče preurediti tako, da bo podobna zahodnim vzorcem. Hkrati se je prav zaradi naftnega bogastva naloga zdela izvedljiva. V ozadju je bilo očitno prisotno tudi razmišljanje, da bo novi, moderni Irak za seboj potegnil ves arabski svet. Če je bil to eden od glavnih motivov za iraško vojno, potem lahko leto dni po začetku okupacije Iraka povemo, da je bila ocena napačna. Tudi zaradi zapletenih odnosov znotraj države, ki so jih ZDA očitno podcenjevale. Irak namreč ni država enega naroda in ene vere, pač pa je notranje zelo razcepljena. Ne zgolj na Kurde, sunite in šiite, razcepljena je še na vrsto etničnih, plemenskih in verskih skupin. Če malce poenostavim, je tako državo mogoče obdržati skupaj samo z represijo. To poznamo iz primera Jugoslavije. Silnice popustijo, ko v takšni državi uvedeš demokracijo. Govorimo o nevarnosti državljanske vojne, razpadu Iraka in podobnih nevarnih rečeh.