Deset let po spopadih v Perzijskem zalivu so začeli sumiti, da je osiromašeni uran ena glavnih sestavin kemijske mešanice, ki je povzročila »sindrom zalivske vojne«. Za 110 tisoč izmed 700 tisoč ameriških vojakov, ki so služili v Iraku, Kuvajtu in Savdski Arabiji, je Pentagon priznal, da so zboleli zaradi prisotnosti na bojišču (združenje veteranov zalivske vojne trdi, da je številka več kot dvakrat večja -- 235 tisoč). Od teh 110 tisoč uradno priznanih primerov jih ima 30 tisoč različne neizrazite težave, ki jih ni mogoče povezati z nobenim znanim obolenjem: utrujenost, izgubo spomina, glavobole, potrtost, bolečine v mišicah in kosteh, vrtoglavice, driske, želodčne težave, poškodbe ledvic, gnojne izpuščaje, težave pri dihanju, kronične okužbe, levkemijo, raka na pljučih in ledvicah ... Ker ni bilo nobene pametnejše razlage, so vse te bolezenske znake povezali s skupnim izrazom »sindrom zalivske vojne«. Ameriškim primerom se pridružuje še več sto kanadskih, britanskih in francoskih vojakov. O boleznih, ki so se lahko pojavile pri drugih vojskah (v operacijah je sodelovalo 21 držav), ni nobenih zanesljivih podatkov. Po podatkih francoskega veteranskega združenja je med 25 tisoč udeleženci vojne vsaj 140 žrtev sindroma. Po vsej verjetnosti osiromašeni uran ni edini krivec, saj je poleg njega na vojake vplivala še cela vrsta drugih snovi: bojni plin sarin, dim gorečih naftnih vrelcev, zelo visoki odmerki različnih cepiv, protistrupi proti delovanju bojnih strupov (piridostigmin), tablete za budnost, živčni plini ... Doslej ni bila opravljena še nobena raziskava, ki bi zajela sinergistični (pomnoževalni) učinek te kemijske mešanice na človeka. Vemo le to, da so že posamezne sestavine dovolj strupene.