Ravno na primeru poročanja o drami v Beslanu in Nord Ostu lahko ugotovimo, kako zelo se je spremenilo medijsko ozračje v Rusiji v zadnjih štirih letih ter kako čedalje bolj zamegljena je »vmesna resnica«. Najbolj nazoren primer je poročanje časnika Izvestja. Nekoč vodilni sovjetski časopis (poleg časopisa Trud), ki je bil nenehno v poštnem nabiralniku slehernega državljana SZ vse od marca 1917, se je 21. avgusta 19914 odcepil od državnega aparata SZ in razglasil neodvisnost. Oktobra 1992 se je Izvestja preoblikovala v odprto delniško družbo in izgubila velik del nekdanjih bralcev. Število naročnikov, kakor pravijo predstavniki časopisa, menda sedaj niha med 8000 in 10.000.5 Vendar pa časopis z letošnjo naklado 234.500 izvodov in vrsto prilog še vedno ohranja pomembno vlogo med časopisi s splošno vsebino. Lastniška struktura časopisa Izvestja6 je bila junija 2003 razdeljena med dva osnovna lastnika. Okrog 50 odstotkov delnic pripada holdingu Prof-Media ( www.profmedia.ru ), približno 47 odstotkov delnic je v lasti naftne družbe Lukojl www.lukoil.ru , ostale delnice so last sodelavcev Izvestje. Zaprta delniška družba Prof-Media je bila ustanovljena leta 1997, da bi upravljala z lastnino Interrosa ( www.interros.ru ), ki mu predseduje Vladimir Potanin.7 Interros je lastnik še šestih časopisov, tiskovne agencije, nekaj radiev in televizijskih postaj, tiskarne in kina, ki jih upravlja Prof-Media. Če Interros in Lukojl8 pogledamo s stališča oblik medijske koncentracije, lahko govorimo o konglomeratih9, v katerih se združuje lastništvo medijskih in drugih gospodarskih dejavnosti. Neposredna povezava med lastniki (posebno Lukojlom) in čečenskimi naftnimi viri je težko določljiva. A omeniti je treba, da je ekonomija čečenske republike tradicionalno vezana na naftno industrijo.10 Čečenske naftne zaloge ocenjujejo na 100 milijonov ton, poleg tega ima republika bogate zaloge plina in zaseda pomemben strateški položaj pri transportiranju ruske nafte do črnomorskih pristanišč. O prijateljstvu Vladimira Potanina z Vladimirom Putinom pa v Rusiji kroži veliko anekdot. Vendar pojdimo nazaj k poročanju o terorizmu. V uredništvu Izvestje so 24. oktobra 2002 zaradi zajetja Nord Osta pripravili posebno številko časopisa. Tudi ostali izvodi v času štiridnevne ugrabitve so se odlikovali po posebnem oblikovanju. In sicer so klasično kazalo, ki na prvi strani uvaja bralce v štiri, pet glavnih tem, nadomestili z udarnimi fotografijami z nekaj tragično-patriotsko obarvanimi stavki o Nord Ostu oziroma »plinskem« razpletu: Nadomestilo kazala (Izvestja, 29. oktobra 2002, str. 1) Mi smo se bojevali in našli izhod. Mi se nismo vdali. V besedi »mi« je konkreten »jaz« – junaki našega časa. O specialcih in zdravnikih, ki so rešili stotine življenj v neverjetnem, peklenskem položaju, – mi smo poročali vse te dni, ko se je odvijala moskovska tragedija. Tudi danes bomo poročali o naših junakih. Včeraj smo se ob spominskem dnevu spominjali naših državljanov11, ki so umrli kot talci. Zapomnili si bomo junaštva strokovnjakov, brezum teroristov, nemoč politikov. Zdaj točno vemo: Rusija se ni odvadila dostojno prenašati tragedij. Nas nikoli ni uspelo spraviti na kolena. Niti sedaj. Življenje se nadaljuje. Mi ne bomo pozabili … Med Nord Ostom in Beslanom so pri časopisu Izvestja preživeli kadrovske spremembe in med drugim dobili novega urednika, a uredniška politika glede poročanja o dogodku v Beslanu je ostala podobna. Tudi septembra 2004 po razpletu v Severni Osetiji je časopis izšel v »izredni« obliki z veliko naslovno fotografijo, na kateri je moški reševal deklico-talko. Vendar tokratno obveščanje bralcev lastnikom časopisa ni bilo všeč. »Z vodstvom Prof-Media se nismo strinjali glede oblike podajanja informacije. Obstaja mnenje, da je bila sobotna številka preveč emocionalna in narejena kot plakat. Tako se časopisov ne dela,« je v intervjuju za radio Svoboda dejal sedaj že bivši urednik Izvestje Raf Šakirov. Čeprav je lastnikom pojasnil, da se je za »plakatno« verzijo odločil zaradi pomembnosti dogodka za celotno območje Ruske federacije, jih s svojimi utemeljitvami ni prepričal in je moral dnevnik zapustiti.