Kar pa se tiče samih terminalov, je pa zadeva absurdna in to me bega. Ampak gledam širše, ne v okviru resolucije in tudi ne tega amandmaja. V Kopenhagnu, vemo, v tem trenutku poteka konferenca, ki ima zelo ambiciozne cilje. Nekateri so to poimenovali Kopenhagen. Se pravi, upamo na nekaj, kar bi se tam lahko zgodilo, da bi naše življenje bilo takšno, da bi sprejemali take odločitve, da bi gospodarstvo gradili na okolju prijaznih stvareh, na okolju prijaznih energentih in podobno. Po drugi strani pa zdaj v neki resoluciji, ki bi naj imela nek širši obseg, govorimo izključno proti plinski oskrbi, recimo, tako lahko nek neprizadet opazovalec zadevo gleda. Ne nazadnje je plin prijazen energent. Če stanje opazujemo še z drugega zornega kota, naših sosedov, recimo, v tem primeru gre konkretno za Italijo, oni to smatrajo kot gospodarsko priložnost. Mogoče v Tržaškem zalivu ne toliko, ampak ostali deli Italije gledajo to kot gospodarsko priložnost. In mi jim to priložnost jemljemo. Ne nazadnje, tam je že naftovod, naftni terminal, ki pelje do Ingolstadta v Nemčiji. In govoriti, da moramo z Italijo doseči sporazum, da bodo zmanjšali aktivnosti pri dobavi nafte, ja, verjetno bomo morali vprašati še Nemčijo. Če bo pa Nemčija za to, da bi zmanjšali njihovo oskrbo z nafto, je pa vprašanje. Zadeva je tu in govoriti o tem, kako bi to bilo dobro, kako bi morali, je golob na strehi. Po drugi strani govorimo, da sem plinski terminali ne spadajo, naj imajo to Hrvati na Krku. Ja, Hrvati bodo pa vzeli to nevarnost, ki se je mi otepamo. In četudi bi Hrvati to sprejeli, smo odvisni od njihove oskrbe.