Čeprav komisija deluje kot celota, se bo namreč novi komisar težko izognil nekaterim pritiskom, zlasti zato, ker med Latvijo in Rusijo že leta poteka resen energetski spor. Konec leta 20002 je namreč ruski energetski gigant Transneft, ki je v 75-odstotnem lastništvu države, prenehal pošiljati nafto po latvijskih naftovodih in iz pristanišča Ventspils. Dotlej je ta naftovod na dan pretočil 350.000 sodčkov ruske nafte. Popolna ustavitev vseh pošiljk leta 2003 je Latvijo prisilila, da vse svoje potrebe po nafti pokriva z dražjim uvozom z železniškimi cisternami. Čeprav je rusko naftno podjetje zatrdilo, da se je odločilo naftovode zapreti iz poslovnih razlogov, je znano, da to ni res. Latvijsko pristanišče je za okoli 900 kilometrov bliže trgu v Evropi, morje v Ventspilsu pa za razliko od ruskih pristanišč, ki jih uporabljajo sedaj, ponavadi ne zamrzne. To je bil hkrati tudi hud finančni udarec za Latvijo. Transneft je namreč Latviji za transport nafte po latvijskih naftovodih plačeval po 1,5 milijarde ameriških dolarjev na leto, kar predstavlja več kot deset odstotkov latvijskega 9,7 milijarde dolarjev vrednega bruto domačega proizvoda. Razlog za takšen embargo je nezadovoljstvo Rusije zaradi položaja 2,3-milijonske ruske manjšine v Latviji, ki ima še zmeraj velike težave pri pridobivanju državljanstva in zagotavljanju manjšinskih pravic. Po mnenju dobrih poznavalcev ruskega naftnega sektorja bi bilo zelo nenavadno, če latvijski komisar svojega položaja ne bi v nobenem primeru izkoristil za prebijanje ruskega naftnega embarga. (mi, agencije)