Kitajska podjetja prek večinskih deležev v dveh največjih sudanskih državnih podjetjih Petrodar in Greater Nile Petroleum Corporation obvladujejo cvetoč naftni posel v državi. V letih 2001–2005 se je kitajska poraba nafte letno dvignila za štirideset odstotkov. Trenutno Sudan skrbi za četrtino kitajskih naftnih potreb – na Kitajsko potuje sedemdeset odstotkov v Sudanu načrpane nafte; rezerve so enormne. Iz naftnih vrtin v južnem Sudanu, ki so močneje pognale šele po podpisu mirovnega sporazuma po četrt stoletja trajajoči državljanski vojni med severom in jugom – delitev naravnih dobrin je del mirovne pogodbe –, dnevno načrpajo med 536.000 in 750.000 sodčkov surove nafte. Boljša infrastruktura naj bi že v dveh letih omogočala dnevni izkupiček dveh milijonov sodčkov, kar bi Sudan uvrstilo v sam svetovni vrh. V zadnjih sedmih letih se je kljub številnim oboroženim spopadom, ki divjajo po državi, sudanski BDP potrojil. Kaj takega se ni zgodilo še nikjer. Ameriška naftna podjetja, ki so (Chevron) prva odkrila sudansko nafto, zaradi kongresnega dekreta v sudanskih naftnih poslih vse od leta 1997, časov Clintonove vladavine, ne smejo sodelovati. Umik ameriških podjetij je ustvaril vakuum, ki so ga Kitajci – primerjalna prednost pred Evropo: brez kolonialne preteklosti v Afriki in dosledno spoštovanje človekovih pravic kot del poslovne doktrine – hitro in učinkovito zapolnili. Temu primerno je bilo tudi obnašanje Kitajske v varnostnem svetu Združenih narodov v zadnjih štirih letih – večni veto na sankcije proti režimu sudanskega predsednika Omarja al Baširja ter onemogočanje napotitve modrih čelad sta dejavno omogočila nadaljevanje genocida in arabizacije na zahodu Sudana. Naraščanje kitajske moči v Afriki in pridobivanje tako imenovane 'varne nafte' je vzporedno s fiaskom v Iraku resno načelo ameriške geoenergetsko-strateške interese in le tako si je mogoče logično razložiti naraščajoče zanimanje Bele hiše za ustavitev konfliktov ter Kitajcev v Sudanu in tudi drugod po Afriki, kjer se njihov vpliv širi s svetlobno hitrostjo (Angola, Nigerija, Južna Afrika, Zimbabve ...). V času bojev v Darfurju je v zameno za poceni nafto iz Kitajske v Sudan pripotovalo ogromno orožja – orožarski posel v Sudanu sicer obvladujejo Rusi in Belorusi – ter vojaških inštruktorjev. »Kitajska lahko ustavi genocid v Darfurju. Tega mednarodna skupnost na čelu z OZN, ZDA, Evropsko unijo in Afriško unijo ni storila. Kitajska je prvi gospodarski partner in diplomatski zaščitnik Kartuma. Kitajcem je treba dati vedeti, da je Darfur resnična zunanjepolitična prioriteta Zahoda; šele potem se bodo zganili. Do sedaj jim nismo ponudili niti enega resnega argumenta,« opozarja dr. Eric Reeves.