V iztekajočem se letu so se razmere še poslabšale; celo toliko, da se je Darfur znašel na menijih različnih političnih vrhov. In nič več. Darfurski konflikt se je medtem preselil tudi v sosednja Čad in Centralnoafriško republiko. Obstaja velika možnost širšega oboroženega spopada, ki bi najbolj ustrezal Kitajski. Kitajska podjetja obvladujejo cvetoč naftni posel v državi. V letih 2001–2005 se je kitajska poraba nafte letno dvignila za štirideset odstotkov. Trenutno Sudan skrbi za četrtino kitajskih naftnih potreb – na Kitajsko potuje sedemdeset odstotkov v Sudanu načrpane nafte; rezerve so enormne. V zadnjih sedmih letih se je kljub številnim oboroženim spopadom, ki divjajo po državi, sudanski BDP potrojil. Umik ameriških podjetij je ustvaril vakuum, ki so ga Kitajci – primerjalna prednost pred Evropo: brez kolonialne preteklosti v Afriki in dosledno spoštovanje človekovih pravic kot del poslovne doktrine – učinkovito zapolnili. Temu primerno je bilo obnašanje Kitajske v varnostnem svetu – večni veto na sankcije proti režimu sudanskega predsednika Omarja al Baširja.