Ves lanski poletni prestopni rok se je Barry, ki je k Aston Villi prišel že davnega leta 1997, sprehajal po robu prestopa v vrste petkratnega evropskega prvaka Liverpoola. Rdeči so si ga močno želeli, on si je močno želel njih in nihče ni ničesar skrival vse od začetka junija pa tja do konca avgusta. Skrival ni niti sloviti klub iz Birminghama, ki o prodaji svojega prvega zvezdnika za razumno ceno ni hotel niti slišati. Vodilni možje so kot po tekočem traku zavračali zelo dostojne ponudbe iz mesta Beatlov, pri tem pa se niso zmenili za rotenje nogometaša, ki je prisegal na svetost Anfielda in na željo tam zaigrati v najprestižnejšem klubskem tekmovanju sveta. Predvsem na slednje; navijačem, ki so ga oboževali že vse desetletje, se je za prizadevanje po odhodu iz Ville opravičeval z besedami, da želi na vsak način okusiti slast lige prvakov. Ko do prestopa vendarle ni prišlo, se je torej logičen zdel le en scenarij. Tisti, po katerem bi Barry odigral še eno sezono v Birmighamu, nato pa leto pred iztekom pogodbe z Aston Villo brez večjih težav in tudi za precej nižjo odškodnino od ponujenih petnajstih milijonov funtov (da, Liverpool je šel lani tako daleč) okrepil četo španskega trenerja Rafaela Beniteza. Toda logika in nogomet sta še enkrat dokazala, da si pogosto nista ravno naklonjena. Strast med Garethom in Liverpoolom se je povsem ohladila, 28-letnik pa je po tem, ko je gladko zavrnil podpis nove pogodbe z dolgoletnimi delodajalci, z obema rokama pograbil ponudbo naftnega mogotca med angleškimi klubi. Zaradi iztekajoče se pogodbe je bil dogovor med kluboma zgolj formalnost (Villa je iz vreče brez dna celo potegnila zelo lepih dvanajst milijonov funtov), odločila je volja nogometaša, ki je na ligo prvakov in evropske pokale nasploh očitno čez noč pozabil.