Poteza vodilnih mož s Stamford Bridgea je na neki način razumljiva. Če ni uspelo mediteranskemu dvornemu norčku, bo morda pohlevnemu Izraelcu. Ta se je v uvodu svoje premierne tiskovne konference, med katero je po pisanju londonskega Suna ves čas še najbolj spominjal na plahega zajca v soju avtomobilskih žarometov, zbranim predstavil z naslednjimi besedami: »Sem povsem normalen človek.« In pošteno brcnil v temo. Normalnost po Mourinhu? Angleškim kolegom se je zdelo kot psovka, zato so si Granta v včerajšnjih izdajah elektronskih in tiskanih medijev kar pošteno privoščili. Eden bolj zajedljivih je v svojem poročilu tako objavil celo prepis pogovora med dvema od klubskih kuharjev. Prvi naj bi ob Grantovem prihodu v kantino vprašal: »Kdo pa je to?« Drugi mu je hitel pojasnjevati, da gre za novega trenerja, ki bo poskrbel za izhod iz globoke krize. »Hm, mene bolj spominja na kakšnega pogrebnika, poglej te strašne podočnjake.« No, ja. Izraelca dejansko ne odlikuje prav posebno mladosten videz, a bi se utegnili zajetni črni kolobarji v prihodnjih dneh in tednih dodatno odebeliti. Medijem preprosto ni simpatičen. Primerjava s Charlesovo ljubico Camillo, o kateri ste na teh straneh brali pred dnevi, pravzaprav pove vse. Medijskemu posmehu pa so se kaj kmalu pridružili še očitki širše nogometne javnosti, da je Žid le bedna marioneta, ki jo bo iz varnega zavetja upravljal kdo drug kot klubski mecen, ruski milijarder Roman Abramovič. Slednjemu naj bi se ob astronomskem finančnem vložku v zadnjem času tožilo po nekoliko večjih oblastniških pooblastilih, pri čemer njegov dobri prijatelj Avraham, hvaležen za ponujeno življenjsko priložnost, gotovo ne bo tisti, ki bi naftnemu magnatu strigel (pre)dolge peruti.