V 40. letih prejšnjega stoletja je naftni geolog M. K. Hubbert opazoval potek črpanja nafte na naftnem polju. Opazil je, da dnevna proizvodnja nafte v odvisnosti od časa poteka po zvončasti krivulji. Črpanje nafte iz najdišča poteka po zvončasti krivulji, to pomeni, da nekaj let po tem, ko se črpanje na naftnem polju začne, celotna vsakodnevna proizvodnja raste, ker je izvrtanih vedno več vrtin. Ko je načrpana približno polovica nafte na najdišču, začne proizvodnja upadati. Ne glede na to, koliko vrtin še izvrtamo. Pri tem se povečujejo stroški črpanja nafte, energetska učinkovitost pa se zmanjša. Ko je na naftnem polju že zelo malo nafte, je treba za črpanje v vrtine vbrizgavati vodo ali dušik ali pa nafto segrevati, da postane bolj tekoča. Temu pravimo Hubbertov prelom. Ko je Hubbert leta 1955 objavil izsledke svoje raziskave, so se mu večinoma posmehovali. Misel, da bi nafte lahko zmanjkalo, je bila v nasprotju z zgodovinsko usmeritvijo: od časa, ko je bila izvrtana prva vrtina, je v ZDA in preostalem svetu proizvodnja nafte stalno naraščala. Leta 1956 je napovedal, kdaj se bo v ZDA zgodil prelom v črpanju nafte, napovedal ga je za 14 let kasneje in takrat se je tudi zgodil. Danes je proizvodnja nafte v ZDA 40 odstotkov manjša, kot je bila na prelomni točki leta 1970.